Ste si kdaj želeli, da bi imeli vpogled v glavo in srce kakšnega genija, ki je ob tem še uspešen podjetnik? Prav to lahko vsaj delno dosežete s knjigo AKROBATI.

20 let je kratka, pa vseeno dolga doba. V tem času podjetje žanje uspehe, pa tudi poraze. Včasih bi najraje obupali, drugič smo prepričani, da bomo osvojili ves svet. Sprejemamo dobre pa tudi manj dobre odločitve. Predvsem pa na tej poti usvojimo ogromno znanja o poslu in se, če želimo ali ne, oblikujemo kot posamezniki.

Obstajajo zgodbe, ki si zaslužijo živeti večno,« je prepričana pisateljica Petra Škarja, ki je prav v Dewesoftu in Katapultu prepoznala eno takih zgodb. »Ne gre se le za poslovne uspehe, ampak za izjemno zanimivo ozadje, ki vas gradi – ta dobrota, ta podpora skupnosti, ta vaša izjemna inovativnost in te edinstvenosti, ki nas lahko naučijo mnogo ne le o podjetništvu, ampak tudi o življenju nasploh.

Podjetje niso zgolj številke, projekti in tabele. Tako kot podjetnik ni zgolj izbira poslovne poti, kjer prevladujejo razum in pomembne odločitve. Javnosti so ponavadi znane številke in uspehi podjetja danes, le malokdaj pa se govori o poti do tu. Še manjkrat pa je govora o težkih trenutkih, ko bi še najbolj vztrajni najraje obupali, ali o čustvenih plateh, ki lahko bolijo kljub zelenim številkam ali navdihujejo kljub rdečim.

Zato je knjiga AKROBATI bogat vpogled v življenje in razmišljanje uspešnega podjetnika dr. Jureta Kneza, saj prikaže tudi plati, ki so sicer javnosti nepoznane. Govori o razvoju Dewesofta, podpori podjetništva med mladimi, ustanovitvi Katapulta, pa tudi o gorah, vrednotah in življenjskih nazorih.

knjiga akrobati dr. Jureta Kneza

Odlomek iz knjige

»Jure, kdaj je pa nastal Dewesoft?«

»Podjetje smo ustanovili leta 2000. Začeli smo brez denarja in z zelo majhno bazo strank. Na začetku smo pisali samo programski paket, ki je bil uporabljen z merilnimi instrumenti drugih proizvajalcev. S sodelovanjem z velikimi podjetji na področju merilne tehnike smo hitro širili bazo strank, delali kot nori dneve in noči in tako že leta 2003 prodali prvo licenco ameriški agenciji za raziskave vesolja NASA za analizo podatkov vesoljskega čolniča Space Shuttle.«

»Vau, NASI?« Da neko podjetje iz Trbovelj (imajo pa najvišji dimnik v Evropi!) dela za
NASO?

»Ja, leta 2003 smo prodali prvo licenco, že leta 2005 pa z NASO sklenili za tiste čase res velik posel. Po petih letih obstoja podjetja je kar neverjetno, da so nas izbrali za pomemben projekt prenove telemetrije ob ponovni oživitvi programa Space Shuttle.«

Program Space Shuttle je bil četrti program človeških poletov v vesolje, ki ga je izvedla Nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA), ki je izvajala rutinski prevoz posadke in tovora med Zemljo in orbito od leta 1981 do 2011.

»Pogodba je vsebovala opremo za njihov telemetrijski center z novim sistemom spremljanja in analizo podatkov z raket. Po vrednosti je bil ta projekt med manjšimi, dal pa nam je krila in neverjetno referenco tako v Sloveniji kot v tujini. Treba je imeti projekte, ki prinašajo zaslužek, in tudi takšne, ki prinašajo ugled.«

Ta je zagotovo prinesel izjemen ugled!

»Mi poveš iskreno, ali si si v začetku sploh predstavljal, da boste dosegli kaj takega? Predvsem tako hitro?«

»Me sprašuješ, ali smo to imeli v poslovnem načrtu? Ha, ha, ha …« se je nasmehnil. Oziroma kar izrazito nasmejal.

»Danes včasih še celo predavam o tem, kako je treba narediti analizo trga, kako sestaviti poslovni načrt … in kako prvič predstaviti idejo. Ampak v bistvu tega v začetku nismo imeli. Pač ustvarjali smo, kar smo radi počeli.

Po nekajminutnem molku je nadaljeval: »Že za posel z NASO smo se v resnici morali kar precej potruditi. Prvi sestanek po podpisu pogodbe je bil naravnost šokanten. Namesto da bi naredili časovnico razvoja, so nas obvestili, da nam ne morejo zaupati podrobnosti projekta, ker spadajo med zaupne informacije. V tistem trenutku sem vstal, se zahvalil za zaupanje in dejal, da preprosto nimamo dovolj znanja, da iz teh skromnih opisov izdelamo proizvod. Po tem so se omehčali in nam pripravili simulirane testne podatke, na katerih smo se učili in razvijali. Delali smo z najboljšimi inženirji NASE, ki so bili zraven, ko se je rodila telemetrija.

Zadnji del projekta je pomenil tritedensko delo v NASINEM centru na Floridi, kjer smo opravljali najtežje dele dekodiranja, spali pa bore malo. Dopoldan delo v centru, popoldne in pozno v noč ali celo proti jutru pa noro programiranje.«

»Koliko vas je pa bilo?«

»Trije. Dejan, ki je bil z nami čisto od začetka, je izjemen programer in avtor večine najbolj zahtevnih kod v Dewesoftu. Jaz sem vedel, kaj moramo narediti, Dejan pa, kako. Tomaž je bil v tistih časih še čisto svež, nikoli prej sploh še ni bil na letalu, danes pa je vodja razvoja. Imamo res izjemne ljudi.

Še danes se spomnim Curta, vodje telemetrijskega centra, majhnega, izredno bistrega moža, ki nas je vprašal: ‘A vi trije rešujete probleme na terenu, doma pa ostala ekipa dela na osnovnem programu?’ Vsi trije smo odločno kimali: ‘Ja, seveda, točno tako!’ da se ne bi izdali, da smo mi trije v bistvu kar celotna ekipa programerjev. Kako bi pa bilo videti, če bi vedel resnico, on, ključni mož telemetrije, ki ga še v času njegove upokojitve pokličejo za najzahtevnejše izzive.

V treh tednih smo naredili ogromno, bistveno več, kot so v NASI pričakovali, in uspešno dokončali projekt.«

»Bravo! Ste kaj praznovali?«

»Bili smo popolnoma izžeti, a vendar veseli. Zmagali smo. Dokazali smo, da imamo znanje, močno voljo in potrpežljivost, da izpeljemo velike projekte.« Torej niso praznovali? Ustavila sva korak in obdana z mogočnostjo skal gledala nasproti Prisojnika, proti Mojstrovkam. Ob omembi Hanzove poti na Malo Mojstrovko sva razmišljala, kako zanimiv je moral biti ta Hanz, da nam je pokazal nekaj najlepših poti tega predela Alp. A oba sva pogledala v tla, ko kljub že stokrat (no, verjetno malo manjkrat kot to) osvojenem vrhu niti približno nisva vedela, na kateri višini se veseliš vrha Male Mojstrovke. Da je dvatisočak, je očitno, da ima verjetno nekaj več kot 2300 metrov, pa je Jure ugibal, ko je nekajkrat pogledal zdaj Prisojnik z 2547 metri, zdaj Vršič in Mojstrovko ter nazaj. Očitno mu je merilna tehnika dodobra okupirala tudi vsa čutila, saj sem bila impresionirana, ko mi je Google povedal natančno višino: 2332 metrov.

»Jure, ko govoriš o začetkih, se vse sliši tako lahkotno in enostavno, kar sem prepričana, da ni bilo. Kaj ti je bilo pa v vsem procesu najtežje?«

»Veš, kaj? Prepričati sodelavce, da smo sposobni vrhunskih dosežkov za najpomembnejše stranke. Prav ta del je bil v začetku najtežji.« Jih povsem razumem.

»A sam si bil pa o tem vedno trdno prepričan?«

»Ti povem zanimivo zgodbo.« O, super, sedaj že govori jezik pisateljice. »Ko sem vodji podjetja, kjer sem delal kot študent strojništva, predstavil idejo o preprosti programski opremi za meritve, jo je komentiral: ‘Jure, a ti misliš, da se lahko primerjaš z najboljšimi na svetu v merilni industriji in da boš kar svetovno uspel?’ Odgovoril sem: ‘Ne vem. Ampak poskusim pa lahko, a ne?’«

Nasmehnila sem se ob slišanem, zabavnem in hkrati izjemnem.

»Vrtal je naprej: ‘Pa veš, da imajo ta velika podjetja na stotine programerjev, ki delajo na podobni programski opremi, ti pa si sam? Razlika se bo samo še povečevala.’ Nisem se hotel prepirati, vse to sem zelo dobro vedel tudi sam. Ni mi bilo mar. Vedel sem, kje so ključne razlike, ki bodo moj izdelek naredile drugačnega. Hkrati pa sem tudi vedel, da je dela ogromno. Tako se je moja kariera v tem podjetju zaključila, začela pa se je samostojna, negotova pot. Vse ali nič. Zakopal sem se v delo in nikoli razmišljal o stotinah programerjev v Nemčiji in na drugi strani Atlantika. Itak so šli v drugo smer.«

Tudi sama bi si želela, da bi večkrat tako odločno razmišljala. Da bi z večjo lahkotnostjo strasti in manj bremen strahu izražala ideje in ustvarjalnost. Prav to, v čemer vidim največjo lepoto podjetniškega ustvarjanja, ki pa si ga prevečkrat omejim z dvomi, neodločnostjo … Le kje to dobiš?

»Pa si vedno imel to vero, to prepričanje, da vam bo uspelo, ali se tega naučiš?«

»Vedno sem trdno verjel v naše znanje in proizvod. Če nimaš te trdne vere, nimaš temelja za uspeh.

Ej, globoko verjamem, da je vsakdo svoje sreče kovač.«

Več o knjigi na si lahko preberete tukaj.